Red sv. Jurija - Evropski red habsburško-lotarinške dinastije - St. Georgs‒Orden
SVN
DE
EN

Slovensko plemstvo

grbi plemiških dinastij
Grbi plemiških dinastij iz začetka 16. stoletja,
BSB Cod.icon. 307, Sammlung von Wappen
aus verschiedenen, besonders deutschen Ländern

Maja Žvanut v svoji knjigi Od viteza do gospoda opiše, da je plemič predvsem človek, ki je po možnostih, ki mu jih je nudil njegov stan, resda izstopal v družbi, a mu je ta stan nalagal tudi obilo dolžnosti. S svojo okolico je delil mnoge hude stiske tistega časa, vojno, bolezni, verske razprtije, draginjo, slabe letine, naravne nesreče. Kmet in plemič sta imela skupno domovino, skupen strah pred smrtjo in večnim pogubljenjem.

Leta 1335 se je začela zadnja faza oblikovanja Kranjske v deželo, proces, ki je bil v grobem zaključen leta 1500: njen teritorij se je potem do leta 1918, ko je bila z razpadom Avstro-Ogrske ukinjena, le še malenkostno spreminjal. Zgodovina nastajanja Kranjske v visokem in poznem srednjem veku je polna vzponov in padcev številnih dinastičnih gospodov, ki so se borili za oblast nad deželo. V zadnji četrtini 13. stoletja so se jim pridružili Habsburžani, ki so, med drugim tudi zaradi svoje vitalnosti in s srečno roko sklenjenih družinskih pogodb, iz tega prerivanja izšli kot glavni zmagovalci.

Nemški kralj Rudolf I. Habsburški je leta 1282 Kranjsko v takratnem obsegu sicer podelil v fevd svojima sinovoma, dejansko upravljanje dežele pa je moral že tri leta prej predati svojim zaveznikom grofom Goriško-Tirolskim za posojenih 20.000 mark. Druga veja te družine, Goriški, pa je prav v tem času pridobila nekdanjo posest Višnjegorskih na Dolenjskem, tako imenovano Slovensko marko. Goriško-Tirolski so izumrli s koroškim vojvodo Henrikom (1335) in Habsburžani so lahko prevzeli Kranjsko. V naslednjih desetletjih so ji postopoma priključevali s silo, z nakupi in dedovanjem pridobljena gospostva v smeri proti Jadranskemu morju (Postojna, Lož, Vipava). Lep kos ozemlja jim je v skladu z medsebojno dedno pogodbo iz leta 1336 pripadel po izumrtju istrske veje Goriških grofov leta 1374 (Pazin, grofija Metlika, Slovenska marka), ki pa so ga Kranjski priključevali postopoma. V tem procesu zaokroževanja posesti so jim stali naproti redki še preostali grofje in svobodni gospodje: Ortenburžani, Celjski in Devinski oziroma njihovi dediči Walseeji, pa tudi obe škofijski gospostvi na Gorenjskem, Brižinsko (Freisinško) in Briksenško. 15. stoletje je bilo za Habsburžane kritično; dinastija se je notranje razcepila, med posameznimi vejami je prihajalo do trenj, celo do oboroženih spopadov. Vrhunec je doseglo imenovanje grofov Celjskih za državne kneze leta 1436, ko so v svojih rokah združevali kar tri grofije, kar je takrat pomenilo skoraj polovico današnjega slovenskega ozemlja.

Leta 1364 se je začel Rudolf IV. Habsburški imenovati »vojvoda kranjski«, Ljubljana pa je v tem času tudi že vsaj deloma funkcionirala kot glavno mesto nove vojvodine. Plemstvo je vztrajalo, da pride novi vladar osebno v deželo po poklon, vendar je že Maksimilijan I. to opravil preko komisarjev. Po njegovi smrti so se predstavniki notranjeavstrijskih dežel poklonili novemu deželnemu knezu Karlu V. v Augsburg.

Cesar Maksimilijan I. se je ponašal s tem, da je obvladal veliko jezikov, med njimi menda tudi slovenščino, ki jo je cenil kot sredstvo za sporazumevanje z nekaterimi tujimi vladarji, znano pa je tudi njegovo prepričanje, češ, da je »linqua Sclavonica« med vsemi jeziki najbolj razširjena. Zgovoren primer rabe slovenščine je pri Žigi Herbersteinu (1486-1566), ki v svoji avtobiografiji pove, da se je nemščine in slovenščine učil v rojstni Vipavi. Ko ga je pozneje cesar poslal v Moskvo za diplomata, je v svoji knjigi Moskovski zapiski uvodoma zapisal, da se ima temu delu svoje diplomatske kariere zahvaliti znanju slovenščine, saj ga je ravno zaradi nje cesar poslal v Moskvo.

Slovenščina je bila med plemstvom in meščanstvom močno razširjena, v njej so razpravljali celo o filozofskih in teoloških vprašanjih. To dokazujejo besede Primoža Trubarja, češ da je tržaški škof Bonomo na svojem dvoru njemu in drugim razlagal Vergila, Erazma in Calvina tudi v slovenskem jeziku. Po zadnjih dognanjih stroke so pogovori med večino plemičev načeloma potekali v slovenščini skozi ves srednji vek, pa tudi kasneje v novem svetu. Slovenski jezik se je skozi zgodovino ohranil in uporabljal tudi v najvišjih krogih, kot na primer na dvoru koroškega vojvode Bernarda Spanheimskega iz prve polovice 13. stoletja in na dvoru ljubljanskega knezoškofa Tomaža Hrena v začetku 17. stoletja. Obstajajo tudi primeri fevdnih priseg v slovenščini kot je na primer besedilo slovenske fevdne prisege vazalov krškega škofa leta 1637, ki se je odvijala pri cerkvi Gospe Svete na današnjem avstrijskem Koroškem. Avstrijski slavist Kronsteiner zato pravi: »Obstoj tisočletne nemške Avstrije je predsodek in neresnica. Avstrija je bila vedno večkulturna, v njenem osrednjem delu pa so sprva prevladovali Slovenci. Slovenščina je bila deželni jezik, ne samo na Kranjskem in Koroškem, ampak tudi na Štajerskem, se pravi na področju kraljestva Karantanije.«

Član karolinške dinastije in pravnuk Karla Velikega ter karantanski vojvoda Arnulf, ki se je kot njegov oče podpisoval kot »Rex Carantanorum« je bil leta 896 kot zadnji Karoling kronan za svetorimskega cesarja. Od 10. do 12. stoletja najdemo v zapisih za območje nekdanje Karantanije mnoga imena slovenskih plemičev, kot na primer Sebigoja, Tešino, Negomirja, Trdogoja, Rogiča, Mila, Svetimirja, Helica, Slavka in druge, največ v okolici Gospe Svete in Krnskega gradu ter v Podjuni. Tudi na Zgornjem Štajerskem so v listinah ohranjena slovenska plemiška imena na primer Trdosav in njegova žena Slava (12. stol.), ime kronskega vaza Trdogoja v dolini Mure (11. stol.) ter ime svobodne žene Dobronege. Domače karantansko plemstvo se je v večini spojilo z nemškim ter postopoma privzemalo nemška imena in priimke vse tja v obdobje novega veka med 16. in 19. stoletjem.

Viri kažejo, da je bila slovenščina v rabi v najvišjih plemiških krogih tudi v primerih, ko so plemiči nosili germanska osebna in družinska imena, ne glede na njihov narodni izvor. Tako je še v prvi polovici 13. stoletja koroški vojvoda Bernard Spanheimski sprejel Ulrika Liechtensteinskega s slovenskim pozdravom: »Buge waz primi, gralwa Venus!«, čeprav je rodbina Spanheimov izvirala iz Porenja. V verzih poslednjega srednjeveškega pevca – trubadurja – Oswalda Wolkensteinskega najdemo vsaj dvajset slovenskih verzov oziroma besednih zvez. Nekatere slovenske plemiške družine so svoja imena ponemčevale, druge so jih spet ohranile kot na primer Plešavic, Naglič, Smrekar, Kerščaner, Mušlic, Osolniker, Križanič, Rob, Rohič, Palik, Hrobat, Pregl, Kanižar, Grebinčič, Pečaher itd.

Vodilni člani in predsedniki ob koncu 17. stoletja ustanovljene Academie Operosorum so bili večinoma slovenskega rodu. Prvi predsednik akademije je bil grof Janez Krstnik Prešeren, kmečki sin in sorodnik pesnika Franceta Prešerna, tajnik pa Janez Gregor Dolničar (1662-1714), sicer tudi član Akademije delovnih, ki je uvajal slovenščino v cerkveno uradovanje in obrede.

Vloga slovenskega jezika v pisemskih in medosebnih odnosih se je spremenila z nastopom cesarja Jožefa II., sina Marije Terezije, ko je skušal z vladanjem »od zgoraj« napraviti Avstrijo za nemško državo, kar mu je tudi v veliki meri uspelo. Cesarica Marija Terezija je imela na svojem dvoru kar precej plemičev, ki so izhajali iz Kranjske, med njimi so bili Auerspergi (Turjaški), knez in grof Cobenzl, grof Lanthieri, baron Lazarini, grofica Rozalija Edling in Janez Filip, ki je bil konferenčni minister na Dunaju, nazadnje poslanik na pariškem dvoru.

Drago Medved