Red sv. Jurija - Evropski red hiše Habsburg-Lothringen, St. Georgs‒Orden- Ein europäischer Orden des Hauses Habsburg-Lothringen

O Redu sv. Jurija

Red starega plemstva

Začetki današnjega Reda sv. Jurija, evropskega reda hiše Habsburg-Lothringen, segajo v leto 1308, ko je cesar Henrik VII. ustanovil Red starega plemstva (pozneje Red štirih rimskih cesarjev), ki ga lahko štejemo za predhodnika današnjega reda. Navdušeni nad slavo in močjo viteških redov v Sveti deželi so posvetni vladarji v Evropi ustvarili svoje viteške skupnosti po vzoru viteških redov križarskih vojn. Cesar Sigismund je že leta 1408 poleg obstoječega Reda starega plemstva ustanovil Združbo zmaja (ali Bratovščino zmajevcev), ki jo malce površno imenujemo kar Red zmaja. Med 24 člani so bili cesar, kraljica Barbara in nadaljnjih 22 vitezov. Člani so bili med drugim vojvoda Ernest Železni, kralj Albreht II., grof Herman II. Celjski in njegov sin Friderik II., vlaški vojvoda Vlad II. Drakul, veliki knez Vitold Veliki, Marsilio da Carrara, Oswald Wolkensteinski in drugi. Red je bil svetovalni organ in orodje cesarjev, vstop vanj pa poseben privilegij in velika čast.

Reorganizacija

Red starega plemstva in Združba zmaja sta se razvijala ločeno in doživela razcvet in zaton. Leta 1768 je knez Filip Ferdinand von Limburg-Styrum izvedel reorganizacijo reda. Obstajali sta nemška in francoska veja. Nemška je bila sestavljena večinoma iz nemških, flamskih in valonskih visokih aristokratov, francoska pa je skoraj izključno pripadala pripadnikom francoske aristokracije, katerih obstoj je pozneje ogrozila francoska revolucija. To je povzročilo razpad reda na neaktivno francosko vejo in na nemško, ki je nadaljevala tradicijo.

Nova ustava leta 1926

Po prelomu stoletja je bilo treba statut reda prilagoditi sodobnim razmeram. 7. februarja 1926 je ustavno-reorganizacijski svet v Hannovru sprejel nov statut, s katerim za sprejem v red ni bil več potreben plemiški stan. Sprejeto je bilo tudi novo ime Stari viteški red sv. Jurija, imenovan tudi Red štirih rimskih cesarjev. Red je bil razdeljen na naslednje province: Avstro-Ogrska, Wendland, Spodnja Saška, Porenje-Vestfalija in Južna Nemčija. Bilo je tudi poudarjeno, da sta enotnost srednjeevropskih narodov stoletja zagotavljala Sveto rimsko cesarstvo in Avstrija s cesarsko hišo Habsburg-Lotringen v središču. Ta kohezija pa je razpadla zaradi katastrofalnih dogodkov v letih 1806, 1866 in 1919. Toda ideja je živela in živi dalje. Leta 1935 so redovne province v Nemčiji razpustili nacionalsocialisti, prav tako tudi leta 1938 v Avstriji. Red je takrat vodil knez Johannes Lichtensteinski.

Konvent 2008

18. januarja 2008 so na zboru razveljavili ukinitev Starega viteškega reda sv. Jurija, imenovanega tudi Red štirih rimskih cesarjev leta 1935 v Nemčiji. Zbor je potekal pod pokroviteljstvom nadvojvode Otta von Habsburga (†), njegovega sina nadvojvode Karla in kneza Vincenca Liechtensteinskega (†). Prvi kancler po reorganizaciji je bil baron Norbert van Handel. Na zboru 30. aprila 2011 v Neubergu an der Mürz je veliki mojster nadvojvoda Karel svečano razglasil Red sv. Jurija - Evropski red hiše Habsburg-Lothringen kot red dinastije Habsburg-Lotringen, katerega nov statut je sprejel vodja dinastije že 24. aprila 2010. Red je dobil spremenjeno ime in nadaljuje svojo prekinjeno večstoletno tradicijo. Red prijateljsko sodeluje zlasti z Malteškim viteškim redom, Križniškim redom, Viteškim redom Božjega groba v Jeruzalemu in seveda z Redom zlatega runa. Red je nestrankarski, krščanski, gospodarsko liberalen, konservativen in dobrodelen. Njegov cilj je skrb za zgodovinske korenine in zgodovinske povezave držav Srednje Evrope pod pokroviteljstvom dinastije.

Habsburžani in sv. Jurij

Cesar Friedrik III. (1415-1493) je ustanovil Red svetega Jurija, ki ga je leta 1469 potrdil papež Pavel II. Opat Justinijan (Bernardo Giustiniani) o tem poroča v svojem delu Historie Cronologiche dell’Origine degl’Ordini Militari e di tutte le Religioni Cavalleresche, ki je izšlo v Benetkah leta 1692. Izvor reda sicer pripisuje že kralju Rudolfu I., prvemu habsburškemu nemškemu kralju, ki naj bi leta 1273, ko je bil izvoljen za nemškega kralja, ustanovil viteze svetega Jurija. Domneva se, da je Red svetega Jurija cesarja Friedrika III. povezan tudi z leta 1409 v Ödenburgu ustanovnjeno avstrijsko Združbo zmaja, ki je bila neposredno povezana z Združbo zmaja cesarja Sigismunda. S habsburško dinastijo je povezana tudi Viteška bratovščina svetega Jurija, ki jo je pozneje ustanovil cesar Maksimilijan I. Nadalje naj bi Marija Terezija leta 1765 izdala nov statut Reda svetega Jurija. Cesar Franc Jožef I. je leta 1848 potrdil priorstvo Reda svetega Jurija v Avstriji; leta 1849 pa naj bi bil sprejet tudi nov statut. Leta 1917 je cesar Karel I. potrdil red kot povsem posvetni viteški red. Po prvi svetovni vojni so politični preobrati ustvarili popolnoma novo situacijo v vseh vejah reda. Cesar Karel I. je 11. novembra 1918 predal oblast, ne da bi se tudi odpovedal prestolu. Škof Alois Hudal, začasni duhovni prior Reda svetega Jurija in rektor Collegio Teutonico di Santa Maria dell’Anima v Rimu, je napisal desetstranski memorandum o zgodovinskem razvoju in aktualnem stanju reda s posebnim poudarkom na novih političnih razmerah. V njem se med drugim sklicuje na splošen pomen Habsburžanov za red in na Karlovo potrditev posvetnega viteškega reda. Navedel je tudi, da si je cesar Karel I. pridržal osebno pravico do razpolaganja z Redom zlatega runa in Redom svetega Jurija. Po njegovi smrti se je pokroviteljstvo nad Redom svetega Jurija preneslo na sina Otta, nato pa na nadvojvodo Karla, aktualnega vodjo dinastije Habsburg-Lotringen.

×